Dezuje…

Ekola, za glasbeno podlago pri branju sm poskrbela.

Ura je minuta do polnoči, petek…dežuje.. V hiši je vse tiho, poslušam dežne kaplje kako nežno udarjajo ob streho na terasi. Ne morem si kaj, da mi misli spet nebi zatavale v “dobre stare čase”.
Zdi se mi, da imamo ljudje prav neverjetno selektiven spomin, po parih letih se ne spomnimo slabih stvari. Ko pogledaš nazaj se spomniš lepih stvari, pozabiš vse prepire, spore, grde besede…Ustvarimo si neko idealno sliko nečesa, kar dejansko niti ni bilo. Idealiziramo. Ne razumem, zakaj ljudje tako obupano iščemo ideale. Idealnega partnerja, popolno družino, imeti pridne in talentirane otroke, ki nam jih bodo vsi zavidali…

Jaz krivim pravljice o princih na belih konjih, filmi, ki nam prodajajo “happy end-e”. Ni čudno, da ne znamo biti srečni s tistim kar imamo. Bombandirajo nas iz vseh strani, televizija, revije, internet.  Vsilijo nam misel, da nismo dovolj dobri, postavljajo neke norme, ki po mojem mnenju niso dosegljive.

Smo sužnji družbe, v kateri “ideale” postavljajo mediji. Zato se ne  bojmo se biti drugačni od  teh kvazi postavljenih idealov. Torej, smejmo se, jočimo, kregajmo, ljubimo,bodimo sočutni, včasih majčkeno nesramni. Bodimo ljudje in ne roboti