Mene zanima po kakšnem ključu lahko definiramo, kdo je naš tip, naš bivši? Kako se to določi? Še obstaja tista verzija iz vrtca al pa razredov osnovne šole ko je prišu fantek do tebe pa te rdečih ličk vprašal :” Boš moja punca?” ali ko si dobil na klop listek na katerem je pisalo ” Bi hodla z mano?”.
Dobr to je blo včasih, kaj pa zdej ko smo starejši? Poznam kr par primerčkov, ko ne morejo ugotovit datuma kdaj so postali par. Kako zdej mi to izvedemo? Pijačke, kina, velik druženja… potem pa ugotoviš,da sta itak skoz skupi. Kaj to potem pomeni,da  sta par? Ravno včeraj sm se s prijateljco pogovarjala na to temo, ko je pa prišlo do vprašanja :” PA kaj zdaj sta par?” …Je pa sledilo jecljanje in potem odgovor :”ja, pa ze..mislim ne vem..ja…no nisva se datuma določla…”

No to je tipičen primer, ko ne ves kje si…

Dober to je bil primer, kako ne veš, kdaj se je veza začela…Veš sicer,da maš ekskluzivo, ne veš pa kdaj moreš prnest darilo domov za obletnico   Zdej me pa zanima, pod kaj se steje naziv “to je pa moj bivsi” ? Je za vas ze bivsi, če sta sla 2x v kino in potem prekinla stike? Al je bivši samo takrat, ko sta tut uradno določla začetek veze, če je bivsi valda tut konec?

V zadnjem času sem slišala veliko definicij bivših, samo moje mnenje je še vedno, če si 14 dni skupaj ni tvoj tip in fetik. Pa zrd mene se lahk okol mene vsi na trepalnice postavlajo. v 14 dneh ne moreš pridobit nekega zaupanja, vzpostavit neke vezi med dvema človekoma, da lahk rečes, ja sma bla 14 dni skupi in zdaj je konec. Jaa valda Miska moja, mogoče je blo ze neki na tem, samo… Tip to ni bil   Mogoč bi ga imenovali lahko kako drugače…ampak o tem pa kdaj drugič

Ni dosti punc ki cenijo vredu tipe…
Zato jih ni več veliko tukaj…

Garantiram da 90% teh ne bodo kopirali tega, zato ker so prevec zagledani v svojo perfektno sliko sebe…

Če si eden izmed teh, kopiraj na tvoj blog z naslovom “vedno manj nas je…”

Če si punca ki misli da vsak tip bi se mogel tako obnasat s punco kopiraj z naslovom “za vsakega tipa ki…”

Ekola, za glasbeno podlago pri branju sm poskrbela.

Ura je minuta do polnoči, petek…dežuje.. V hiši je vse tiho, poslušam dežne kaplje kako nežno udarjajo ob streho na terasi. Ne morem si kaj, da mi misli spet nebi zatavale v “dobre stare čase”.
Zdi se mi, da imamo ljudje prav neverjetno selektiven spomin, po parih letih se ne spomnimo slabih stvari. Ko pogledaš nazaj se spomniš lepih stvari, pozabiš vse prepire, spore, grde besede…Ustvarimo si neko idealno sliko nečesa, kar dejansko niti ni bilo. Idealiziramo. Ne razumem, zakaj ljudje tako obupano iščemo ideale. Idealnega partnerja, popolno družino, imeti pridne in talentirane otroke, ki nam jih bodo vsi zavidali…

Jaz krivim pravljice o princih na belih konjih, filmi, ki nam prodajajo “happy end-e”. Ni čudno, da ne znamo biti srečni s tistim kar imamo. Bombandirajo nas iz vseh strani, televizija, revije, internet.  Vsilijo nam misel, da nismo dovolj dobri, postavljajo neke norme, ki po mojem mnenju niso dosegljive.

Smo sužnji družbe, v kateri “ideale” postavljajo mediji. Zato se ne  bojmo se biti drugačni od  teh kvazi postavljenih idealov. Torej, smejmo se, jočimo, kregajmo, ljubimo,bodimo sočutni, včasih majčkeno nesramni. Bodimo ljudje in ne roboti

Ko se pa vse skupi zalomi, ostane samo še bežen spomin… Na to kar je bilo, lahko je lep, lahko je grd…definitivno je pa spomin. Ne glede kako se ga trudimo izrinit iz glave, ostane. Tam nek u kotičku srca, ko pomisliš na to…Čutiš ko te pikne Tisto je spomin

Mogoče sem preobčutljiva, ne vem…vem pa da sovražim ljudi, ki se pretvarjajo, da so prijatelji… Ko pa nisi več zanimiv oz. te ne rabijo več, te zavržejo kot staro krpo. Ja bravo geniji res!
Js sm butl, resno! Zakaj? Neglede kako me človek prizadane, najdem neko dobro stvar na njemu… in ko je v težavah poslusam, poizkusam pomagat. Kdaj si bom znala reč :” Polona, dost je ni vredno, pusti! ” …

Vrjetno nikoli, bom pa mogla previdneje izbirati prijatelje, fante in podobno…

Ker definitivno imam radar za težave Ampak, u letošnjem letu mi kaže na bolje… Sonce je bolj svetlo, morje bol modro… bomo vidli

Slabe stvari je treba pustiti za sabo, samo učasih se je težko sprijaznit, da so za nekatere prijateljstvo in čustva, samo potrošna roba

Dnevi so lepši, razpoloženje je mnogo boljše Res mam rada sončeka, zdi se mi, da je življenje lažje, tudi če si slabe volje. Sonček s svojimi žarki polepša dan

Pa še slikca, ki je nastala ko smo bili na kavici

Avtorske pravice ima Klara Lipnikar =)

“Pri meni fantazija. Mož je prišel domov, me je peljal na prekrasno romantično večerjo, po večerji sva se počasi eno uro sprehodila do doma, doma spet sveče in ena ura extra predigre, potlej pa ena ura fantastičnega sexa, na koncu pa sva se še eno uro pogovarjala. Z eno besedo – bajka.

No pa poglejmo še moško verzijo istega dogodka

Ob istem času se pogovarjate dva kolega:
-Kakšen sex pa si imel včeraj?
-Super! Pridem domov, kosilo na mizi, pojedel sem, izseksal sem se in potem blaženo zaspal. Kaj pa pri tebi?
“Pri meni katastrofa. Pridem domov, pa ni elektrike, ker sem pozabil plačati račun. Kaj se mogel. Ženo sem moral peljati ven na večerjo. Neka brezvezna hrana je bila tako svinjsko draga, da še za taksi nisem imel denarja, pa sva morala domov peš. Prideva domov, doma – jasno – ni elektrike, pa sem moral prižgat tiste preklete sveče. Bil sem tolk besen, da se mi eno uro ni dvignil, potem mi od živčnosti eno uro ni prišlo, vse skupaj pa me je tolk razpizdilo, da še eno uro nisem mogel zaspati.

In azurno nebo,
za njim pa vidim kako lahko…
…kako ljubezen umre
in bolečina zamenja te.
Izruval bi si srce,
a to žal ne gre, ne gre.

V mojem telesu leži tvoj znak,

nekaj dotikov, par napak.

V mojem telesu me še boli,

Najbolj ti.

Bliža se božič, čas zakuhančkov, smrekic, okraskov, daril… Lučke vsepovsod… Lepo…samo kaj ko se mi zdi, da bo tokrat, zopet še božič brez tebe.

Danes bo lep dan, vem. Samo kaj ko za nedeljami, vedno pridejo ponedelki
Nov Dan